(preberite uvod k temu, če ga še niste)


Univerzi in Fakulteti

Dr. Praunseis s Fakultete za strojništvo je 4. februarja končal izredno odmevno gladovno stavko. Pričakovati je bilo, da bo "nekdo" izkoristil krvoločni spodrsljaj samodržcev na tej ustanovi in ji povrnil red in disciplino, a nič. Od mlajše generacije zaposlenih se praktično gledano ni oglasil nihče, sindikat kot da ne obstaja. Le kako je to mogoče?

Na fakulteti deluje že okoli dve desetletji močna skupina, katere edini cilj je ostati na oblasti. Za osvetlitev razmer bom napisal, kaj je smel narediti eden iz te nomenklature, pa je še danes "ugleden profesor".

Pred dvajsetimi leti je uvidel, da samo s profesorskim delom denarnica ne bo debelejša, ego pa bo močno shujšal. Ta poklic, če ga opravljaš pošteno do sebe in študentov, zahteva namreč več kot celega človeka. Na odpoved ni pomislil - profesorske dolžnosti je raje začel zanemarjati in se ob njih posvečati vodenju velikih sistemov. Za začetek same fakultete. Začuda je nekaj let še nekako šlo.

Po začetku vodenja cele univerze nekaj pred 1990., pa se mu je začel lastni sistem že po prvem mandatu krhati. Vsak tretjerazredni psiholog bi spoznal sindrom preobremenjenosti, a sam je zvozil še dva mandata. Precej s "pomočjo" alkohola in zanemarjanja obveznosti kar na obeh delovnih mestih. Študentje so ga videli le na kakšni polovici predavanj. Žal premnogokrat nepripravljenega ali celo mačkastega in zaudarjajočega.

Na raziskovalno-razvojnem področju je prihajalo do pravih katastrof. Zaradi opustitve vrste dejanj je prišlo v "njegovem" laboratoriju do finančne škode v višini "takratnih" pol milijona nemških mark samo na mojem področju. Po vzoru starih mačkov, ki koljejo mladiče, pa je blokiral dva doktorata – mojega uspešno.

"Ugledni profesor" je imel dokazano dolge prste. Konkretno: nekaj računalniške opreme sem videl samo ob prevzemu, potem pa nikoli več. Od ministrstva je dobil plačan računalniški tečaj ECDL, kar je bil očiten dokaz, da te opreme ni niti dobro pogledal. Govori se, da je oprema končala pri sodelavcih študentskega lista Katedra, ki so mu takrat pisali, kar si je poželel.

Najhujše od vseh kraj pa je bilo stalno prisvajanje intelektualnega dela podrejenih. Najbolj boleče je to pri objavah v strokovnih revijah, saj pravi avtor na ta način izgublja čas in napredovanje. Dvojna korist za "krvosesa".

Po rektorstvu je omenjeni "uglednež" ostal brez pomembnejše funkcije – klanjanja raznih podložnikov skoraj ni bilo več in gospod je postal zelo nesrečen. (Pre)globoko je tonil v alkohol in še bolj zanemarjal tisto, za kar je bil izredno dobro plačan – profesuro. Rešitev je prišla v jeseni 1994 z županovanjem. Funkcija mu je tako godila, da je delno prišel k sebi (verjetno je učinkovalo tudi kakšno zdravljenje), a šele po nekaj prav grdih škandalih. Prepričan sem, da noben župan ne bo več hodil po tem mestu v spodnjih gatah. "Uglednega" županovanja je namreč bilo, kot vemo, po enem mandatu za vekomaj konec, v kameno dobo pa se ne bomo vrnili.

Vrnitev na fakulteto pravno-formalno ni bila težavna, saj je kot župan ohranil tretjinsko profesuro. To je, vam povem, boljše od kombinacije župan-poslanec. "Gospod profesor" pa je takoj po vrnitvi skombiniral trojčka: profesuro in članstvo v mestnem ter državnem svetu.

Lani v jeseni pa se je začela "trojnemu" hitro približevati upokojitev. Večina jo komaj (do)čaka, a pri njem ni bilo tako. Za trojčka je namreč potegnil okoli milijon na mesec (neto, da ne bo dvoma!) in bi ob padcu na penzijo verjetno ponorel. Slednje je sicer naredil, ko se mu je načrt, da si za pet let podaljša odhod s fakultete, izjalovil (naj povem: neuspešno je želel postati zaslužni profesor). Nič niso pomagale grožnje na raznih naslovih, moledovanje pri močnejših in menda celo mlatenje sodelavca – 1.10. 2005 je dobil osovraženo odločbo.

Ampak vso veselje je zopet pobral sam "upokojenec". Vskočila je namreč nomenklatura, ki svojega vodje ni hotela izgubiti. Razliko med prejšnjo plačo in penzijo (zaupam: samo ta je precej večja kot zdajšnja pošteno zaslužena plača dr. Praunseisa) mu je fakulteta pokrila s honorarnim delom. "Upokojenec" tako še naprej enako zasluži. Edino dela baje malo več, saj se izredno bori za zaslužno profesuro in prihaja v "svoj" laboratorij dosti pogosteje kot pred "upokojitvijo".

Sam sem dobil odločbo tudi v jeseni. A ne v zadnji, ampak že v davni 1998. Vzrok so bila takšna pisma kot je tole. Pravzaprav obsežnejša in konkretnejša. Žal vsa poslana članom nomenklature, ki so bili takrat dekan Šostar, rektor Toplak in celo "leseni" minister Gaber.

Vidite, da ta neprijetna združba razpada. Tudi Alojz Križman, ki je glavni tudi v tem spisu, bo prej ali slej odšel. Takrat bo iz te fakultete za borilne veščine vsaj za nekaj časa postala zopet prava akademska organizacija – pisanje takšnih zadev pa bo samo še neprijetna zgodovina.


Danilo F. Križman, Maribor


spisano 6.6.2006

(preberite uvod, če ga še niste)